- uporen
- упорный, мятежный, бунтовскойупрямый, сопротивляющийся
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
uporen
Смотреть что такое "uporen" в других словарях:
upóren — rna o prid., upórnejši (ọ ọ̄) 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj // ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza 2. ekspr. ki se težko… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôsel — ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
reniténten — tna o prid. (ẹ̑) knjiž., redko uporen, kljubovalen: renitenten človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rogovílast — a o prid. (í) 1. ki ima rogovilo, rogovile: rogovilasto deblo / rogovilast hrast / rogovilasta opora 2. ekspr. zelo velik in okoren: rogovilast človek / rogovilaste roke / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta 3. ekspr. razgrajaški, uporen:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samoglàv — tudi samogláv áva o prid. (ȁ á; ȃ) star. svojeglav, trmast: možak je bil uporen in samoglav; samoglavo dekle / samoglav konj samoglávo prisl.: samoglavo je delal naprej … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tiščínast — a o prid. (ȋ) nar. trmast, uporen: vsi iz te družine so tiščinasti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
upórnež — a m (ọ̑) ekspr. uporen človek, zlasti otrok: ugnati uporneža; mali uporneži … Slovar slovenskega knjižnega jezika
